Na Hrvaškem se nahajajo številne kulturne in naravne dobrine, med katerimi izstopajo predvsem Dioklecijanova palača v Splitu, staro mestno jedro v Trogirju, Evfrazijeva bazilika v Poreču, katedrala v Šibeniku, mesto Dubrovnik, Starigradsko polje na Hvaru, ki so uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine. Plitviška jezera, najlepši in najbolj znan hrvaški narodni park, so edina hrvaška naravna dobrina, ki se nahaja na tem prestižnem seznamu.

Dioklecijanova palača in srednjeveški Split
Cesarjeva palača je eno izmed najpomembnejših del poznoantične arhitekture, ne samo po ohranjenosti posameznih izvirnih delov in celine, ampak tudi po nizu originalnih arhitektonskih form, ki oznanjajo novo zgodnjekrščansko, bizantinsko in zgodnjesrednjeveško umetnost.

Katedrala sv. Jakoba v Šibeniku
Katedrala Sv. Jakoba, ki je bila zgrajena med 1431. in 1535. letom je priča pomembnih izmenjav na področju spomeniške umetnosti med Severno Italijo, Dalmacijo in Toskano v 15. in 16. stoletju. Trije arhitekti – Francesco di Giacomo, Juraj Dalmatinac in Nikola Firentinac – so razvili strukturo v celoti zgrajeno iz kamna, z uporabo edinstvene tehnike za kupolo katedrale. Rezultat je sklad kamnite celine, metode zlaganja in absolutne harmonije v notranjosti katedrale.

Narodni park Plitviška jezera
Za lepoto in neprekosljivo atraktivnost Plitvic je zaslužen lehnjak in rastlinje lehnjaka. S tvorbo lehnjaka in pregrajevanjem rečnega korita je nastal niz 16-ih Plitviških jezer, ki predstavljajo veličasten arhitektonski fenomen narave, obdan z gostimi gozdovi, v katerih živijo medvedi, volkovi in številne druge redke živalske in rastlinske vrste.

Starigradsko polje
Od julija 2008 UNESCOVEM Seznamu svetovne dediščine je pridruženo tudi Starigradsko polje. V obrazložitvi Svetovne organizacije je poudarjeno, da so tamkajšnji nasadi vinogradov in oljčni nasadi ostali »praktično nespremenjeni« od prve kolonizacije starih Grkov in, da so edinstveno pričevanje geometrijskega sistema razdelitve zemlje, ki so ga uporabljal v Antiki.

Leta 385 pred Kristusom je bila iz mesta Parosa, na istoimenskem otoku v Egejskem morju, proti Jonskem zalivu, kakor so Grki imenovali Jadransko morje, napotena skupina približno stotih družin, z namenom, da tam utemeljijo kolonijo. Njihov cilj je bil otok Hvar, s starim imenom Fiteja, poveljeval jim je Okist, katerega dolžnost je med drugim bila, da v novi naselbini pravilno razdeli zemljišče priseljencem. Na sredi polja, na mestu, od koder se s pogledom lahko objame skoraj cela ravnica, je označena izhodiščna točka – omfalos. S pomočjo grome, enostavnega merilnega instrumenta, je polje premerjeno in razdeljeno na parcele od 1 do 5 stadijev, kar je približno 180 do 900 metrov. Izklesani so tudi mejniki z imeni lastnikov parcel, vendar takšna razdelitev ni bila všeč otočnim in obalnim Ilirom, zato so leta 384. pr.Kr. napadli mesto. Grki so Ilire premagali, kar jim je omogočilo, da razpolagajo s celotnim Starogradskim poljem, s to največjo plodno ravnico na jadranskih otokih. Kaj kmalu so priseljenci na poljih, na svojih imetjih, pričeli zidati pomožne objekte in stanovanja. Razkošnejši so iz rimske dobe, do danes je najdenih okoli šestdeset ostankov.

Starogradsko polje je danes najbolj ohranjen antično-grški pejsaž na Sredozemlju.

Staro mesto Dubrovnik
»Biser Jadrana« je postal pomembna sila Mediterana po 13. stoletju. To pozno srednjeveško načrtovano mesto na južnem delu hrvaške obale vzhodnega Jadrana je s svojim zgodovinskim jedrom, ki se nahaja ob vznožju hriba Srđ, ohranilo skozi stoletja do danes značaj edinstvene urbane celine, definirane z mestnim obzidjem, ki ima pomembno mesto v zgodovini mestne gradnje. Čeprav ga je leta 1667 močno uničil potres, je Dubrovnik uspel ohraniti svoje gotske, renesančne in baročne cerkve, samostane, palače in fontane.

Zgodnje krščanski kompleks Evfrazijsek bazilike v Poreču
Poreški katedralni sklop Evfrazijana nosi ime po škofu Evfraziju, ki je sredi VI. stoletja temeljito preuredil katedralo in jo okrasil z znanimi mozaiki. Pred Evfrazijevo preureditvijo sta obstajali vsaj dve fazi zgodnjekrščanskih zgradb na istem mestu. V Poreču je bilo krščanstvo utemeljeno že v 4. stoletju. Bazilika, atrij, krstilnik in episkopalna palača so izredni primeri religiozne arhitekture, medtem ko sama bazilika izjemno združuje elemente klasicizma in bizantinizma. Apsida je bogato okrašena s figurativnimi mozaiki, ki so med najpomembnejšimi primeri te vrste v Evropi.

Zgodovinsko mesto Trogir
Trogir je izreden primer razvoja mesta. Ortogonalen načrt ulic tega otoškega naselja izhaja iz helenistične dobe, zaporedni vladarji pa so nadaljevali z okraševanjem mesta z različnimi izjemnimi javnimi in stanovanjskimi zgradbami ter utrdbami. Njegove lepe romanistične cerkve so dopolnjene z izrednimi renesančnimi in baročnimi poslopji. Najpomembnejša zgradba je trogirska katedrala s portalom zahodnih vrat, mojstrovina mojstra Radovana, najpomembnejši primer romanistično-gotske umetnosti na Hrvaškem.